kako primerjam plače zaposlenih s krajšim delovnim časom s polnočasnimi sodelavci

Zaposlene na delni in polni delovni čas primerjaj na osnovi urne postavke

Plačo zaposlenca na delni delovni čas in zaposlenca na polni delovni čas ne primerjaj glede na znesek, ki ga nekdo mesečno prejme na račun, temveč glede na to, kar ta oseba zasluži na uro. Zaposleni na delni delovni čas, ki dela tri dni, in zaposleni na polni delovni čas, ki dela pet dni, sta lahko torej povsem enako nagrajena, čeprav se mesečna plača precej razlikuje — ta razlika je v tem primeru zgolj v obsegu delovnega razmerja, ne v nagradi sami. Odločilna je urna postavka in vse druge sestavine nagrade v sorazmerju: bonus, dodatek ali druga prejemka, ki jo oseba prejme, se upoštevajo v razmerju do obsega pogodbe.

To primerjavo na osnovi urne postavke deluje le dobro, če je prej jasno, katere delovne mesti si dejansko primerjaj med seboj. Zaposleni na delni in polni delovni čas so v istem primerjanju le, če opravljata delo enake vrednosti; kako se to ugotovi, je opisano pri kako določiš, katere delovne mesti so enakovredna. Prav tako je pomembno, da predhodno jasno opraviš, kaj spadaboži delovna nagreda «nagradi« v primerjavi — ne samo osnovni plačo, temveč tudi sestavine, kot sta službenika avtomobila ali trinajsta plačo, lahko štejeta, kot je opisano pri kaj šteje kot nagradit.

Zakaj to izhaja iz direktive

Člen 3 direktive (EU) 2023/970 široko opredeljuje nagrado, vključno z osnovno plačo in vsemi drugimi prednostmi, kar je osnova za zmanjšanje delovnih razmerij različnih obsegov na skupni imenovalec — urno postavko. Člen 4 direktive nagradi primerjavo vezuje na delo enake vrednosti, ne glede na obseg pogodbe, člen 9 pa določa, da se poročilo sestavi po kategoriji zaposlenih, pri čemer obseg delovnega razmerja ni razlog, da se nekoga umestim zunaj te kategorije.