Kdo mora dokazati, da ni diskriminacije pri plačilu?

Delodajalec mora razložiti razliko, ne pa delavec

Takoj ko delavec predloži dejstva, ki dajejo slutiti diskriminacijo na podlagi spola, je dolžnost delodajalca dokazati, da nema govora o diskriminaciji plač. Torej delavec ni dolžan dokazati, da je kaj narobe; ta prag je namerno postavljen nizko. Delavec mora le utemeljiti razloge za dvom — na primer s podatki o razliki v plačah v isti kategoriji delovnih mest — in od tega trenutka naprej je delodajalec dolžan razložiti razliko.

Za nizozemske zasebne delodajalce to še ni obvezna pravila: predlog zakona, ki to spremembo bremena dokazovanja vključuje v nacionalno pravo, je v Drugi komori in še ni sprejet. Direktiva ne deluje sama med delodajalcem in delavcem. Za javni in poljavni sektor je drugače: že so lahko neposredno vezani na direktivo, ker je rok za prenos v pravo že minil. Za vse delodajalce pa velja, da morajo sodniki sedanje nacionalno pravo — med drugim Zakon o enaki obravnavi moških in žensk — tolmačiti čim bolj v skladu z direktivo.

Kje je to navedeno v direktivi in zakonu

Sprememba bremena dokazovanja je navedena v členu 18 odstavek 1 direktive (EU) 2023/970: pri spora je dokazovalno breme pri delodajalcu, takoj ko delavec predloži dejstva, ki dajejo slutiti diskriminacijo. V Nizozemski je to načelo že dalj časa znano iz sodne prakse v zvezi z Zakonom o enaki obravnavi moških in žensk, in Kolegijem za človekove pravice obravnava zadeve o enaki plači tudi na tej podlagi. Zakonska ukorenjenost strožje, direktivi skladne različice za zasebne delodajalce pa bo sledila s Zakonom o izvajanju direktive o preglednosti plač moških in žensk, ki je trenutno v obravnavi v Drugi komori.