Kdaj so merila za plačilo nevtralna glede spola?

Merila, ki gledajo samo na samo delo, so nevtralna glede spola

Merila za plačilo so nevtralna glede spola, kadar opisujejo izključno vsebino delovnega mesta — spretnosti, ki jih zahtevajo, napor, ki ga zahtevajo, odgovornost, ki je povezana z njimi, in razmere, v katerih se delo opravlja — in ne razlikujejo, neposredno ali posredno, med moški in ženski. Neposredno diskriminatorno je merilo, ki izrecno nakazuje na spol; v praksi se to redko še pojavljuje. Posredno diskriminatorno je merilo, ki izgleda nevtralno, vendar v praksi prizadene predvsem en spol, na primer dodelitev visokih točk fizični moči na delovnih mestih, kjer to ni funkcionalno potrebno, ali dajanje večje teže izkušnjam kot spretnostim na način, ki sploh škodi ponovnim vstopnikom po odsotnosti.

V praksi to pomeni, da se delovna razvrstitev šteje za nevtralno glede spola šele, ko se štiri dejavniki — spretnosti, napor, odgovornost, pogoji dela — tehtajo na enak način za vsako delovno mesto, ne glede na to, ali je delovno mesto tradicionalno opravljala moški ali ženske. Merilo, kot je »razpoložljivost ob koncu tedna«, je lahko objektivno za delovno mesto, kjer je to potrebno, vendar postane sporno, takoj ko deluje kot splošno merilo za uteževanje, čeprav je malo povezano z vsebino delovnega mesta. Ta presoja ni stvar dobrih namenov, ampak sistematike, s katero se deovna mesta primerjajo med seboj.

Pravna podlaga: člen 4 direktive in ZEDS

To, da mora biti plačilo osnovano na objektivnih, nevtralnih merilih glede spola, je navedeno v členu 4 odstavek 4 direktive (EU) 2023/970, pri čemer so spretnosti, napor, odgovornost in pogoji dela štiri navedeni dejavniki. Za nizozemske delodajalce prepoved diskriminacije glede spola pri plačilu sicer ni nova: Zakon o splošni enaki obravnavi to prepoveduje že, ne glede na status zakona, ki direktivo izvaja. Direktiva dodaja sistematičen test — delovno razvrstitev — toda načelo, da merila ne smejo neposredno ali posredno diskriminirati, že velja.