Ne, ne v celoti. Evropska smernica o preglednosti plač postavlja skupno osnovo, ki velja v vseh državah članicah, vendar je to smernica in ne uredba. To pomeni, da mora vsaka država pravila sama prenesti v zakonodajo in ima pri tem prostor za lastne odločitve. Jedro je povsod enako, izvedba ne.
Za delodajalca s kadrom ali oglasi za delo v eni državi EU je ta razlika predvsem teoretična. Za delodajalca s sedežem v več državah članicah je konkretna: pas plačnih razredov v oglasu za delo, prepoved vprašanja o sedanjem plačilu in informacijska pravica delavcev veljajo povsod, vendar pa se natančni pragovi, sankcije in nadzorni organ lahko razlikujejo po državah.
Smernica ni uredba
Evropska uredba neposredno deluje v vsaki državi članici, brez posredovanja nacionalnega zakonodajalca. Smernica deluje drugače: postavlja cilj in najmanjšo raven ter prepušča vsaki državi članici, kako se ta cilj doseže. Dokler nacionalni zakon ne pade pod evropski minimum, sme biti država strožja. Nekatere države članice se za to odločijo, druge se čim bolj približajo evropskemu besedilu. Rok za prenos je že potekla, vendar pa niso vse države delovale z enako hitrostjo ali enako razlago.
To smernico razlikuje od na primer zakonodaje o zasebnosti, kjer ena uredba v celotni Uniji neposredno velja. Pri preglednosti plač torej ne berete le evropskega besedila, ampak tudi nacionalni zakon vsake države, v kateri ste delodajalec. v bazi znanja po temah iskati da preglednostna podatke razčlenjena po tem, kaj je določeno na evropski ravni in kaj je izpolnjeno v vsaki državi.
Kaj ostaja enako v vsaki državi EU
Osnovne obveznosti, ki jih predpisuje smernica, veljajo brez izjeme povsod. Oglas za delo mora vsebovati pas plačnih razredov, kandidatu ni dovoljeno spraševati, kaj trenutno zasluži, vrednotenje delovnih mest mora temeljiti na nevtralnih merilih glede spola, delavci pa imajo informacijsko pravico glede plačila v svoji kategoriji. Tudi ideja obveznosti poročanja od določene velikosti podjetja in signala pri razliki v plačilu določene velikosti se pojavi v vsaki državi. To so deli, pri katerih lahko brez nadaljnje preiskave predpostavite, da veljajo, ne glede na državo članico, v kateri ste dejavni.
Kjer se države lahko razlikujejo
Razlike so predvsem v številkah in izvedbi. Natančen prag za obveznost poročanja je lahko v vsaki državi nižji kot evropski izhodišče. Sankcije za neupoštevanje pravil in organ, ki nadzira njihovo izpolnjevanje, se določijo nacionalno in se razlikujejo. Tudi natančen postopek za zahtevo za informacije, na primer oblika, v kateri mora delodajalec odgovoriti, je lahko v vsaki državi drugače oblikovan, čeprav je jedro pravice fiksno. Poleg tega se moment, ko je nacionalni zakon dejansko začel veljati, lahko razlikuje od države do države, kar pomeni, da obveznost v eni državi že dlje velja kot v drugi.
Kaj to pomeni za delodajalce z več sedeži
Če ste delodajalec samo v Sloveniji, je slovenski prenosni zakon vaša edina referenčna točka. Če imate kadre ali oglase za delo v več državah EU, osrednja politika plačil, ki je povsod enaka, ni nujno zadostna: osnova je lahko enaka, podrobnosti po državah ne. To velja predvsem za prag poročanja, nadzornika in sankcije.
Iz tega razloga so razlike med državami natanko tisti del, kjer strukturiranje dodaja vrednost: ne s presojanjem, katera razlika je upravičena, ampak s jasnim prikazom, katera obveznost v kateri državi velja v katerem trenutku. V naročnini payria.eu so ti državno specifični bloki vključeni poleg razvrstitve funkcij in modula poročanja; prek pregleda strukture naročnine vidite, kaj je vključeno. Kako se te informacije sestavljajo in na čem temeljijo, je pojasnjeno na delovanja znanske baze.
Ali želite najprej vedeti, ali je vaša organizacija sploh podvržena poročanjski obveznosti in v kateri državi se to natanko uporablja? dobiti indikacijo v nekaj vprašanjih je brezplačno in neverjavno ter prikazuje, katere obveznosti so za vašo situacijo pomembne, preden si ogledate državno specifične podrobnosti.